Ko gledamo posnetke iz Gaze, Irana ali drugih kriznih območij, imamo pogosto občutek, da smo vse že videli. Razrušene hiše, begunci, solze. A za Arneta Hodaliča so te podobe več kot le vizualni šok, so zgodbe ljudi, ki jih svet prehitro pozabi.
In prav v tem je največja težava: ne da ne bi vedeli, kaj se dogaja, ampak da se iz tega ne naučimo ničesar. ” Ljudje v Evropi pogosto mislijo, da razumejo vojno ,” pove Hodalič. ” Ampak resnica je, da ne razumejo, kako hitro lahko izgubiš vse, dom, varnost, dostojanstvo .” Vojna ni le fronta, ni le eksplozija.
Je dolgotrajno razpadanje vsakdana, kjer se življenje skrči na golo preživetje. Kar najbolj preseneča, ni brutalnost, ampak kontrast. Sredi kaosa, strahu in negotovosti Hodalič vedno znova naleti na nekaj nepričakovane
