Med hladnimi betonskimi stenami spomenika taborišča Gusen je tiho urejala rože. Zbrano, skoraj nežno. Vsak cvet je poravnala počasi, natančno, kot da ne gre le za spominsko slovesnost, ampak za nekaj veliko bolj osebnega.
Ves čas pa je z enim očesom opazovala obiskovalce, ki so hodili med ostanki enega najbrutalnejših nacističnih taborišč v Evropi. Ko me je zagledala pri grobu judovskih otrok, je pristopila. “Grozno, kajne?” sva si izmenjali skoraj avtomatično, v tistem kratkem, nerodnem jeziku, ki ga ljudje pogosto uporabimo na krajih, kjer besede nikoli niso dovolj.
Potem pa me je pogledala in vprašala: “Ali veste, kaj se jim je zgodilo?” Vedela je, da sem novinarka. Pred leti sva se že srečali med snemanjem oddaje 24UR Fokus s preživelim taboriščnikom Dušan Stefa
