Starši želijo otroku pomagati, ga spodbuditi in mu prihraniti nepotrebno frustracijo. Hkrati pa si želijo, da bi znal nekoč sam sedeti za mizo, razumeti navodila, poiskati rešitev in se spopasti tudi z nalogo, ki mu sprva ni jasna. Raziskave pri tem kažejo, da pri domačih nalogah ni odločilno zgolj to, koliko starševske pomoči otrok prejme, temveč predvsem, na kakšen način mu jo starši nudijo.
Podpora, ki spodbuja otrokovo samostojnost, je namreč povezana z boljšimi učnimi izidi kot pomoč, ki je bolj nadzorovalna ali otroku rešitev ponudi namesto njega. Kje je torej meja med tem, da otroku stojimo ob strani, in tem, da domačo nalogo pravzaprav delamo namesto njega? In kako prepoznati trenutek, ko otrok res potrebuje pomoč, ter trenutek, ko potrebuje predvsem priložnost, da poskusi sam?
Na
